Katja Gornik, Andraž Stevanovski

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Konzultant prof. dr Ljudmil Dimitrov.

 

Povzetek: Članek je obravnava Naravnega romana Georgija Gospodinova v navezavi na slovensko literarno teorijo o postmodernizmu s poudarkom na študijah Toma Virka, ki utemeljuje, da mora postmodernistično delo dati bralcu jasno vedeti, da je to, kar bere, fikcija. Članek obravnava intertekstualnost, avtoreferencialnost in avtorefleksivnost v Gospodinovem romanu ter ga nato poskuša umestiti med postmodernistično literaturo.

Ključne besede: postmodernistična metafikcija, intertekstualnost, avtoreferencialnost, avtorefleksivnost, bolgarski roman, Tomo Virk

Absract: This article is a discussion of Georgi Gospodinov’s Natural Novel in connection with Slovenian literary theory of postmodernism with emphasis on Tomo Virk’s studies in which he argues that a postmodern work must let the reader know very clearly that what he is reading is fiction. This article discusses intertextuality, autoreferentiality and self-reference in Gospodinov’s novel and attempts to place it among postmodern literature.

Key words: postmodern metafiction, intertextuality, autoreferentiality, self-reference, Bulgarian novel, Tomo Virk

 

UVOD

V najini obravnavi sva pod drobnogled postavila Naravni roman (1999) bolgarskega avtorja Georgija Gospodinova, ki velja za postmodernistični roman. V romanu so eksplicitno izražene poteze, ki nakazujejo pripadnost toku postmodernizma, vendar pa se ob tem pojavijo zadržki in vprašanja, začenši s tem, ali lahko v bolgarski in tudi ostalih slovanskih literaturah govorimo o postmodernizmu, če se sklicujemo na Lyotardovo Postmoderno stanje, ki zajema visoko razvite kapitalistične družbe. Tudi letnica izida romana je pozna oziroma zakasnela glede na tok postmodernizma, ki je takrat že izginjal. Pri analizi se bova oprla na slovensko literarno vedo, predvsem na Toma Virka, ki je v študiji o postmodernizmu Strah pred naivnostjo obravnaval postmodernizem kot literarno-estetski pojav in vanj vključil tudi dela slovenskih avtorjev. Ob množici predstavljenih teoretikov postmodernizma je Virk izdelal in argumentiral glavne kriterije po katerih uvršča posamezna dela v postmodernizem in svojo tipologijo podprl z razlago na primerih posameznih romanov. Njegova teoretska razprava se nama zdi najustreznejša in najnatančnejša, zato se pri obravnavi Naravnega romana najbolj opirava nanjo.

Besedilo bova začela z vprašanjem postmodernizma v slovanskih književnostih, nadaljevala pa s kratko predstavitvijo slovenskega in bolgarskega postmodernizma. Nato se bova lotila obravnave Naravnega romana in poskušala argumentirati njegovo umestitev v postmodernizem z vsemi pomisleki in vprašanji, ki se (lahko) ob tem pojavijo.

POSTMODERNIZEM V SLOVANSKIH LITERATURAH

Pri obravnavi postmodernizma v slovanskih književnostih je potrebno opozoriti na vprašanje, ki ga Virk izpostavi v Strah pred naivnostjo, in sicer » […] ali se postmodernizem sploh lahko pojavi v industrijsko manj razvitih družbah, ki ne ustrezajo opisom Lyotardovega postmodernega stanja, za katero se morda zdi, da je predpogoj za vznik postmodernistične literature.« (Virk 2000: 193) Slovanskim družbam so v drugi polovici 20. stoletja bili kapitalizem, ekonomska in kulturna globalizacija tuji, Lyotard pa v svojem besedilu Postmoderno stanje (1979) analizira prav razviti Zahod in svoje besedilo naslavlja kot poročilo o (predstavah o) védenju o industrijsko razvitih kapitalističnih družbah. Govor o postmodernizmu na slovanskih tleh bi bil potemtakem nesmiseln. Virk pa opozori, da obenem ne gre spregledati izraženih postmodernističnih literarno-estetskih potez v književnostih slovanskega prostora, in da v tem primeru lahko govorimo o postmodernizmu v posebni obliki in s posebnimi poudarki. Postmodernizem namreč poskuša obravnavati kot literarno-estetski pojav, ne pa kot razpravo o postmoderni (dobi). (Virk 2000: 9, 193)

Kos prav zaradi nejasnosti samega pojma ne uporablja besede postmodernizem, temveč literaturo na slovenskih tleh nekje od sedemdesetih oz. osemdesetih let imenuje obdobje »po modernizmu«. (Kos 1995a: 74) Datacijo začetkov tega obdobja pušča precej odprto – obenem namreč zametke t. i. »zgodnjega vala slovenskega postmodernizma« v delu Postmodernizem vidi že v generacijah iz 1950 in 1960, med katerimi so tudi prozaisti. (Kos 1995b: 86) Po Virku gre predhodnike proznega postmodernizma iskati v drugi polovici sedemdesetih in na začetku osemdesetih let – vidnejši premik k postmodernizmu pa se zgodi s t. i. »mlado slovensko prozo« sredi osemdesetih let, katere najpomembnejši predstavniki so Andrej Blatnik, Igor Bratož in Aleksa Šušulić. Po Virku se je slovenski postmodernizem najizraziteje manifestiral v kratki prozi, posebno mesto ima postmodernistična metafikcijska zbirka Mistifikacije Branka Gradišnika. (Virk 2000: 194-195)

V slovenski jezik literarno-teoretska dela o bolgarskem postmodernizmu, kot na primer Българският постмодернизъм XXI – XIX в. Plamena Antova ter članki o postmodernizmu Ivana Stankova, Stefana Despodova, Bojka Penčeva, Evgenija Čerepova idr. niso prevedena. Obenem se slovenska literarna zgodovina z bolgarskim postmodernizmom oziroma njegovimi možnimi pojavitvami podrobneje ni ukvarjala. V Antologiji bolgarske književnosti 2 lahko v spremni besedi Dimitrova zasledimo nekaj podatkov o bolgarskem postmodernizmu. Literarna kritika umešča Jordana Radičkova v magični realizem »zaradi skladnega prepletanja folklorno-apokrifnih elementov z realistično pripovedjo in interpretacijo vraževerno-fantastičnega kot vodila za celotno vedenje literarnih oseb.« (Dimitrov 2009: 46) Konstantin Iliev naj bi v drami Nirvana (1983) napovedoval postmodernistično destrukcijo jezika in obstoja. Obdobje z demokratičnimi spremembami, ki po Dimitrovu traja od leta 1989 in vse do danes, pa med drugim vsebuje tudi »različne projekcije postmodernističnega vala«. (Dimitrov 2009: 52) V Antologiji bolgarske književnosti 2 sta izpostavljena dva avtorja. Prvi je naveden Valeri Stefanov, ki v delu Izgubljena osla (2005) uporablja tako skrito kot eksplicitno citatnost in »operira s hiper(ne)umetniškim materialom in spodbija ne samo predstavljene, ampak tudi uporabljene izvrstne teoretske odlomke avtorjev, kot so Levinas, Borges, Derrida, Habermas, Eco, Barthes, Rickert ter ves arzenal sodobne in klasične humanitarne misli s poudarjenim filozofskim pogledom.« (Dimitrov 2009: 56) Drugi pa je Georgi Gospodinov, katerega delo Naravni roman (1999) bova pod drobnogled vzela v nadaljevanju.

O postmodernizmu na bolgarskih tleh piše tudi Gančo Savov v Spremni besedi, kjer izpostavi dejstvo, da so bolgarski postmodernistični avtorji v veliki večini učeni in visoko izobraženi. Ob Gospodinovu omenja kot postmoderni fenomen še Ivajla Dičeva. (Savov 2005: 159) Citira tudi literarno zgodovinarko Elko Konstantinovo, ki je leta 1993 spregovorila o prozi: »[…] Naša sodobna proza bo gotovo še dolgo pripovedovala o težkih in težko ozdravljivih boleznih komunizma […], kajti bolgarski model prehoda v demokracijo se je izkazal kot izredno počasen in mučen, podpirajoč elemente resignacije in groze v današnji različici postmodernizma.« (Savov 2005: 157) Ob obravnavi postmodernizma na bolgarskih tleh, je torej potrebno pod drobnogled vzeti tudi komponento zgodovinskih in političnih okoliščin Bolgarije, ki se odsevajo v literaturi in se kažejo kot (nacionalno) specifične.

APLIKACIJA TEORIJE V PRAKSO

Naravni roman je v Bolgariji izšel leta 1999, v slovenščino ga je leta 2005 prevedel Borut Omerzel. Za obravnavo prav tega romana sva se odločila, ker je v več besedilih v slovenskem jeziku, tako v Antologiji bolgarske književnosti 2 Dimitrova, Teoriji propovedi Zupan Sosič ter v Savovi Spremni besedi, predstavljen kot postmodernistični roman. V nadaljevanju bova poskušala odgovoriti na vprašanje, ali gre pri Naravnem romanu po teoriji slovenske literarne vede, s Tomom Virkom na čelu, zares za postmodernizem ali pa morda vsi elementi, ki jih raziskovalci štejejo pod to obdobje oz. smer, niso zares utemeljeni oz. ustrezno razumljeni. Oprla se bova na slovensko literarno teorijo, predvsem na raziskovanje Toma Virka in Janka Kosa, ki sta o postmodernizmu napisala daljše in detajlnejše razprave.

Zgradba romana

Delo se začne s citatom iz leta 1966. Drugemu poglavju sledi UREDNIKOVA OPOMBA. Po četrtem in petem poglavju sledi poglavje označeno z 00. To sta nekakšni zgodbi s »sekreta«, na kateri pa se kasneje delo vrača. Osemnajsto, dvajseto in dvaindvajseto poglavje so avtorefleksije, gre za sezname pripovedovalca iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let. Enaintrideseto poglavje tematizira pozabo, gre pa za citat Zhuangzija iz 4. stol. pr. n. št. Oseminštirideseto poglavje ima namesto številke »48« za naslov grafiko muhe. Zadnje poglavje je zabeleženo kot ZADNJI EPIGRAF.

Sicer v postmodernizmu težko govorimo o fabuli, če pa že, potem v romanu spremljamo zgodbo o pisateljevem življenju, ki centrira v ločitvi z ženo Emo. Fabulo pa neprestano prekinjajo razni krajši prizori, citati, daljši besedilni vložki, popisi spominov, ki se spojijo v nekakšno avtobiografijo pripovedovalca, zgodbe in daljša pripovedovalčeva mnenja, ki so tematsko oddaljeni od primarne zgodbe ter določena naslovljena poglavja.

Postmodernistična določila in njihova konkretna prisotnost

Najprej bi se bilo potrebno posvetiti pojmu metafikcije, ki je pri teoretikih postmodernizma doživel različne definicije. Ob razpravljanju o metafikciji, se bova najbolj opirala na Virka, ki je v Strah pred naivnostjo naredil precej obširen pregled pojma preko različnih teoretikov. Če je pojem metafikcije najpreprosteje definiran kot literatura, ki je samorefleksivna, še ne moremo trditi, da je metafikcija nekaj, kar pritiče zgolj toku postmodernizma. Virk omenja Stendhalov metafikcijski diskurz v 49. poglavju romana Rdeče in črno, v katerem se pojavi metafora o romanu kot ogledalu. Vendar ta metafikcijski komentar le še podkrepi verodostojnost fikcijske iluzije, ne pa zrelativizira v romanu predstavljeno ali zunajbesedilno resničnost. (Virk 2000: 64) Iz tega sledi, da je potrebno ločevati med metafikcijo, ki služi utrjevanju pripovedovalčeve avtoritete in med postmodernistično metafikcijo, ki »problematizira razmerje med resničnostjo in fikcijo in opozarja na fikcijsko konstrukcijo same resničnosti. Relativizira ne le zunanjo resničnost, na kateri se je legitimizirala tradicionalna književnost, ampak z ironično in parodično samodistanco spodkopava tudi svoj lastni temelj (zavest) […] Ker se ji […] izmikata tako zunanja kot notranja resničnost, ji preostane le še samonanašanje[1] […] « (Virk 2000: 65).

Ob metafikciji Virk naleti na vprašanje, ali postmodernistična metafikcija pomeni samo postopke, ki so avtorefleksivni, torej omejeni na refleksijo pripovedovalca, »ali pa vanjo vključiti tudi razne postopke postmodernistične medbesedilnosti[2] (imitacijo, parodijo, pastiš, persiflaž, predgovore fiktivnih urednikov, izdajateljev, najditeljev rokopisa, fiktivne bio- in bibliografije, paraznanstveni kritični aparat s citati in opombami, imitacijo učbenika, slovarja, enciklopedije itn.) ter mešanje visoke in nizke literature« (Virk 2000: 66). Glede na to, da imata postmodernistična medbesedilnost ter mešanje visoke in nizke literature enak učinek kot postmodernistična metafikcija, da torej opozarjata na to, da je literarno besedilo in posredno tudi sama resničnost fiktivna, ju prištevamo k postmodernistični metafikciji. Prav tako velja tudi za citat, ki mora biti prepoznan kot citat, a z drugačnim pomenom kot v izvirnem besedilu. To velja tudi za parodije in imitacije zgodovinskih oblik literature (Virk 2000: 66-67).

Naravni roman je prežet z mnogimi citati, glede katerih bi lahko preprosto zaključili, da so značilnost postmodernistične proze. Vendar pa samo prepoznanje citata v besedilu ni zadosten pogoj, saj mora proizvesti metafikcijski učinek, to pa lahko doseže z drugačnim pomenom kot v izvirnem besedilu. To velja tudi za parodije in imitacije zgodovinskih oblik literature (Virk 2000: 67). V Naravnem romanu so v tretjem poglavju citati iz del Demokrita, Flauberta, Prousta, Linnéja, Platona, Barthesa, Lyotarda in drugih. V tretjem poglavju se pojavijo tudi citati začetkov dvanajstih romanov. Za naštete citate pa je potrebno presoditi, če jih lahko štejemo med postmodernistične elemente. Citati so razpoznavni kot citati, če ne zaradi drugega, že zato, ker so zapisani ležeče, ločeni od ostalega besedila in poleg njih, ali pa v nadaljevanju besedila, v slovenskem prevodu pa še v prevajalčevih opombah pod črto, stojijo podatki o njihovem avtorju. Nekateri avtorju tudi služijo kot filozofska podlaga za nastanek njegovega »Naravnega romana« (NR: 23). Nimajo pa vsi drugačnega pomena kot v izvirnem besedilu, večina jih služi le kot nekakšen uvod, nenaslovljen epigraf v posamezno poglavje. Pomen pa spremenijo npr. citati začetkov romanov iz tretjega poglavja, saj jih na koncu poglavja literarna oseba – pisatelj Georgi Gospodinov pokomentira in razloži, da naj jih bralci jemljemo v smislu koherentnega uvoda, katerega semantika pa ni ekvivalentna semantiki posameznega citata. Preko vseh citatov, na katere po razlagi gledamo kot celoto, dobimo pomensko enoten uvod, ki je nekakšna napoved snovi Naravnega romana.

V romanu pojavljajoča se intertekstualnost obsega različne oblike postmodernistične intertekstualnosti. Pastiš se tako pojavi npr. v osmem poglavju, kjer sta podana dva možna razpleta oz. konca zgodbe (NR: 38-39), ki lahko spominjata na Fowlesovo Žensko francoskega poročnika, ki ima tri različne konce in poglavje, ki je označeno s sličico muhe (NR: 146), v katerem ni prisotne velike začetnice in interpunkcijskih znakov, kar spominja na asociativni tok zavesti, ki je bil ubeseden v nekaterih modernističnih delih, npr. v Uliksesu Jamesa Joycea. Omeniti je potrebno tudi primera fiktivne biografije pripovedovalca, ki skozi več poglavij opisuje svoje življenje od rojstva naprej. V tem območju intertekstualnosti midva dodajava še intermedialnost, v smislu koketiranja z različnimi besedilnimi oblikami. Pojavi se imitacija priročnika, na primer »Priročnik za ljubiteljsko vrtnarjenje, 1913« (NR: 82), prisotna je tudi imitacija kataloga in seznama (NR: 58, 62, 65), etimološke razlage na primeru »stranišča«, imitacija naslova črne kronike v prispevku o Švedu, ki je odkril boo v WC-školjki (NR: 42), imitacija priročnika, npr. »Priročnik za ljubiteljsko vrtnarjenje, 1913« (NR: 82), imitacija poljudnoznanstvenega članka, npr. »Prispevek k naravni zgodovini muh« (NR: 90) in imitacija geselskega članka na primeru anankazma iz psihološkega slovarja (NR: 125) idr.

Postmodernistična intertekstualnost je tudi zapis fiktivnega urednika, ki se pojavi šele po drugem poglavju z naslovom UREDNIKOVA OPOMBA. (NR: 13) Postmodernistična pa ni zgolj zato, ker je očitno nastala izpod peresa avtorja in ne resničnega urednika, temveč tudi zato, ker se v njej pojavi brezdomec in pisatelj Georgi Gospodinov, kar se kasneje v romanu še stopnjuje. »Naravni roman je uveljavljeno pripovedno potezo uredništva premešal v postmodernistično zmes, saj se pojavijo kar trije istoimenski liki; avtor Georgi Gospodinov [ta pozna še sedem ljudi s tem imenom (NR: 15)], urednik Georgi Gospodinov in čudaški vrtnar Georgi Gospodinov.« (Zupan Sosič 2017: 143). Pojavljanje istega imena pri različnih osebah slabi resničnost pripovedi v romanu, torej gre za relativizacijo notranje resničnosti romana.

Na koncu dela je ZADNJI EPIGRAF, ki ima z vidika raziskovanja postmodernistične literature prav posebno vlogo.

ZADNJI EPIGRAF

množično bom izumrl

jim reče on

množično bom izumrl

jim reče

kot dinozavri

(NR: 147)

Alojzija Zupan Sosič v njem prepoznava postmodernistično gesto: »Status posodobljenega začetka in mešanja avtorstva, uredništva in literarne osebe (logično) odseva tudi v koncu romana, ki ima naslov Zadnji epigraf (epigraf naj bi stal na začetku romana ali posameznega poglavja), saj ironizira »smrt avtorja« […].«  (Zupan Sosič 2017: 143). Gospodinov torej ironizira samo teorijo postmodernizma, ko razglasi svojo smrt. Midva to razumeva, kot aluzijo na Rolanda Barthesa in njegov esej Smrt avtorja, ki je postmodernizmu služil za utrjevanje teorije Barthesa in tudi Lyotarda v romanu eksplicitno omenja v dialogu med pripovedovalcem in M.

– Kdo je umrl?

– Avtor, kdo drug. Že oseminšestdesetega. Ali nisi naletela na Barthesa?

– Nikoli.

– Kaj pa Lyotarda? »Postmodernizem, pojasnjen za otroke«?

(NR: 138)

Gospodinov torej očitno parodira teoretike postmodernizma in s tem pod vprašaj postavlja tudi sam postmodernizem.

Obrat k sebi v smislu avtoreferencialnosti in avtorefleksivnosti

Postmodernistična metafikcija je avtoreferencialna, toda ne povsem. Avtoreferencialna je kar se tiče notranje resničnosti zavesti, saj je edina resničnost le na nivoju teksta, oz. jezika, saj je besedilna narava utemeljena le v tekstu, oz. v jeziku (Virk 2000: 151, 157, 176). S temi samonanašalnimi delci, pa delo doseže to, da pokaže na svojo literarnost. Takšna je npr. »Moja neskromna želja je bila, da ustvarim roman samo iz začetkov. « (NR: 18), ali pa npr. »Želim si, da bi kdo rekel: ta roman je lep, ker je stkan iz neodločnosti.« (NR: 34), ali pa npr. »To je moja ideja, za zadaj. Ne vem, kaj se bo s klošarjem zgodilo na koncu. V nekem trenutku sem pomislil, da moram, če želim, da nastane dober roman, tudi sam za nekaj dni postati klošar. Dva, tri, ne več.«  (NR: 145). S takšnimi delci avtor bralcu besedila poroča o postopku svojega ustvarjanja, pri katerem je neodločen, ne samo zato, ker sam s sabo (med drugim) polemizira o koncu romana, ampak ker ga s tem opozarja, da je to, kar bo napisal, odvisno od njegove volje, ki jo lahko v trenutku spremeni, kar pa bo lahko drastično vplivalo na celoto romana. S tem mu da jasno vedeti, da to, kar bere, ni neka resničnost, ampak da je edina resničnost tega romana na nivoju teksta.

Pri avtorefleksivnosti pa gre za poročilo čustvenega stanja pripovedovalca, oz. za vpletenost njegovega dojemanja sveta v fabulo oz. delo. Na ta način pripovedovalec sporoča in vrednoti svoje odločitve, priča o svojem čustvovanju in dojemanju sveta in sebe, lahko tudi dela, npr. »Želim si, da bi kdo rekel: ta roman je lep, ker je stkan iz neodločnosti.« (NR: 34) Preko lastnega doživljanja pa posreduje refleksijo tudi na bralca, to je vidno v naslednjem citatu:

»Če lahko preneseš smrad svojega dekleta, ki serje pred tabo, če se ti ne gabi, če to sprejmeš kot svoj smrad, ker ti se tvoj ne gabi, potem, keneda, ostaneš s to žensko. Razumete? To lahko imenujete velika ljubezen, tvoja edinstvena polovica, prava ženska, s katero lahko zdržiš vsaj nekaj let, in podobno. To je to. Takšne stvari se ne zgodijo pogosto. Samo enkrat. In to je test.« (NR: 25-26)

Citat ob zapisanem izoblikuje lastno refleksijo in s tem bralcu sporoča svoje dojemanje sveta. Tega ne počne v primarni zgodbi, ampak vanjo vključi posebno poglavje, ki je celo njegova refleksija in nima nobenih vzporednih s to zgodbo. To v roman vnese njegov pogled na svet izven romana oz. prvotne zgodbe, ker na splošno govori o dojemanju ljubezni, saj v tem delu sploh ne omenja svoje ljubezenske izkušnje, ki je izpričana v romanu, temveč preprosto odpre debato, v kateri nagovarja bralca, pa tudi ženska, o kateri govori, ni njegova žena, pa tudi ni jasno, kdo ta ženska je oz. kakšno vlogo ima v primarni zgodbi, kar pa bralca zmede.

ZAKLJUČEK

Virkova teorija je po eni strani inkluzivistična glede na duhovnozgodovinsko določilo postmodernizma, ki načeloma ne vključuje literature, napisane na območjih, kjer ni sledu o kapitalizmu in globalizaciji. Po drugi strani pa je glede na splošno oznako postmodernizma oz. druge teorije, ki k postmodernizmu na primer prištevajo vsakršno citatnost, metafikcijo in medbesedilnost ter celo na primer feministično literaturo (katere), ekskluzivistična, saj vsako izmed teh določil pri Virku potrebuje ustrezno utemeljitev, ki pretežno bazira na dejstvu, da mora postmodernistično delo dati bralcu jasno vedeti, da je to, kar bere, fikcija. Teorija postmodernizma v literaturi je torej precej raznolika in na različne načine pri posameznih teoretikih inklu- oz. ekskluzivistična, lahko bi preprosto rekli, da je v skladu z določili postmodernizma precej postmodernistična, saj sama opominja, da je na nek način fikcija, saj ničesar ne moremo zatrditi s popolnim prepričanjem o resničnosti same literature, nastale v tej dobi, ker sama literatura sporoča in teorija nato poudarja, da tudi glede literature same nasploh obstajajo zgolj interpretacije in preinterpretacije, tako da se moramo zadovoljiti zgolj s slednjimi, ki pa nas same opominjajo na to, da so na nek način zgolj argumentirana paleta različnih pogledov na dobo, v kateri je nastala ta literatura, ki jo široko imenujemo postmodernistična.

 

Viri in literatura

Debeljak 1989: Debeljak, Aleš. Postmoderna sfinga. Celovec-Salzburg: Založba Wieser, 1989.

Dimitrov 2009: Dimitrov, Ljudmil. Antologija bolgarske književnosti 2. Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete, 2009.

Gospodinov 2005: Gospodinov, Georgi. Naravni roman. Ljubljana: Študentska založba. Prevedel: Borut Omerzel, 2005.

Hribar 1990: Hribar, Tine. Sveta igra sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Kos 1994: Kos, Janko. Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS, 1994.

Kos 1995: Kos, Janko. Vrste, zvrsti in tipi postmodernistične literature. Slavistična revija. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 1995, s. 139-155.

Kos 1995a: Kos, Janko. Na poti v postmoderno. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 1995.

Kos  1995b: Kos, Janko. Postmodernizem. Ljubljana: DZS, 1995.

Kos 1996: Kos, Matevž. Prevzetnost in pristranost. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 1996.

Savov 2005: Savov, Gančo. Spremna beseda. Georgi Gospodinov: Naravni roman. Prevedel: Borut Omerzel. Ljubljana: Študentska založba, 2005.

Virk 2000: Virk, Tomo. Strah pred naivnostjo. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000.

Zupan Sosič 2017: Zupan Sosič, Alojzija. Teorija pripovedi. Maribor: Litera, 2017.

[1] Sinonim besedi je avtoreferencialnost, rabljena je ponekod v nadaljevanju.

[2] Sinonim besedi je intertekstualnost, rabljena je ponekod v nadaljevanju.