Ema Bjelčevič, Alja Primožič

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Povzetek: Prispevek se ukvarja s podobo Bolgarije in Bolgarov v slovenski literarni produkciji. V članku sva se osredotočili na motiv Bolgarije ali Bolgarov v poeziji, kot začetek širše raziskave stika med Slovenijo in Bolgarijo pred začetkom 20. stoletja. Osredotočava se na kitična literarna dela, saj prispevek odpira vprašanja širše zastavljene študije in očrtuje nadaljnjo raziskavo. Kratko predstaviva zgodovinski okvir nastalih del, ki so vsa del literarne produkcije druge polovice 19. stoletja in se posvetiva analizi samih pesniških del. Pri tem pa se opirava na že nastale raziskave na to temo. Z imagološko metodo opazujeva lik Bolgara in motiv Bolgarije v posameznih pesmih in poskušava uzreti sliko Bolgarije, kot so jo videli slovenski literati ob koncu 19. stoletja. Glavni fokus preučevanja so pesnitve Hajdukova oproka Simona Gregorčiča, Smrt carja Samueal Josipa Pagliaruzzija Krilana in Rapsodije bolgarskega goslarja, Slike iz zgodovine bolgarske vstaje Antona Aškerca.

Ključne besede: Bolgarija, imagologija, poezija, Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Josip Pagliaruzzi Krilan

Abstract: In the article about the image of Bulgaria and Bulgarians in Slovene literary production, the authors have focused on Bulgaria and Bulgarians as a motive in poetry as the first step in an extensive research into contacts between Slovenia and Bulgaria before the beginning of the 20th century.  In this article the authors focus on literary works of poetry as a representation of the problems and prospective standpoints for the future research of greater scope. Drawing on some of the existent research, the authors provide a brief historical frame for the literary works that represent part of the 19^th century literary production, and provide analytical insight into the poems in question.  With insights provided by means of the imagological method, the authors analyse the image of a Bulgarian and the motive of Bulgaria in the literary works in an attempt to provide a representation of the contemporary image of Bulgaria as seen by Slovene writers at the end of the 19^th century. The main focus of the research are the poems The will of a hajduk by Simon Gregorčič, The death of tsar Samuel by Josip Pagliaruzzi Krilan and Rhapsodies of a Bulgarian gusle player (Images from the history of the Bulgarian uprising) by Anton Aškerc.

Keywords: Bulgaria, imagology, poetry, Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Josip Pagliaruzzi Krilan

 

Od 40. let 19. stoletja se je v Bolgariji začela vrsta manjših vstaj, ki so jih organizirali med seboj sicer nepovezani revolucionarni odbori, vendar vsa izvirajoč iz nezadovoljstva bolgarskega prebivalstva pod otomansko oblastjo. V petdesetih letih 19. stoletja je kratke vesti o vstajah občasno objavljal takrat edini slovenski časopis Novice, v šestdestih in sedemdesetih letih pa so o davčnih bremenih bolgarskega prebivalstva, turškem nasilju ter o spopadih vstajnikov s turki, poročali tudi drugi časopisi. Slovenski poročevalci so pogosto pretiravali, pisali so o namišljenih uporniških zmagah in napovedovali bolgarsko vstajo proti otomanski oblasti, sicer pa so bralcem Bolgare poskušali približati z zapisi o bolgarski zgodovini, geografiji, jeziku, običajih in literaturi (Vodopivec 2016: 14-15).

Vstaje in upori so kulmulirali v veliki bolgarski vstaji leta 1876, ki se je za Bolgare žal neuspešno končala. Vstaja je odmevala v časopisih in literaturi širom Evrope. Še po zadušitvi vstaje je bilo  pri Slovencih mogoče prebirati o njenem širjenju, nasilju turške vojske in zmagah bolgarov v bojih proti turkom. Najglasnejši odmev v slovenski literaturi je doživela s pesnitvijo Rapsodije bolgarskega goslarja. Slike iz zgodovine bolgarske vstaje leta 1902 Antona Aškerca.

Anton Aškerc, Rapsodije bolgarske goslarja: Slike iz zgodovine bolgarske vstaje

Izmed slovenske književnosti z bolgarsko tematiko s konca 19. in začetka 20. stoletja predstavlja najvišji umetniški dosežek cikel dvanajstih pesnitev Antona Aškerca Rapsodije bolgarskega goslarja s podnaslovom Slike iz zgodovine bolgarske vstaje. Cikel je bil objavljen leta 1902 v Ljubljanskem zvonu. Prvi pesmi z naslovom Vasil Levski je celo dodelil častno mesto na prvih straneh prve številke tega letnika. Že tedaj je prav gotovo imel v načrtu ne le eno, ampak več pesmi. Pobudo za pisanje cikla pa je moč najti tudi v Aškerčevem uredniškem programu za revijo Ljubljanski zvon, ki ga je kot prilogo objavil v prvi številki mesečnika za leto 1900: »’Zvon’ se bode redno oziral na vse duševno, literarno in umetniško gibanje naših slovanskih bratov« (Rode 1983).

Snov pesnitve je vezana direktno na bolgarsko zgodovino in opeva dogodke izpred petindvajsetih let. Cikel je nastal petindvajset let po osvoboditvi Bolgarije izpod turške nadoblasti in prikazuje epizode iz aprilske vstaje leta 1876. Vstajo so turške oblasti zadušile z izjemno okrutnostjo, ki je bila mednarodnega odmeva in je povzročila zavzemanje velesil za rešitev bolgarskega vprašanja. To je posledično privedlo do rusko-turške osvobodilne vojne leta 1878. Pesnitev Rapsodije bolgarskega goslarja pa ni le opisovanje pomembnih zgodovinski bojev. Po besedah Antona Aškerca je bil njegov namen opevanje visokih nacionalnih idealov bolgarskih upornikov in njihove pokončne drže ob tuji nadvladi. Še posebej ga je bolgarski spoštovanja vreden boj nagovoril v odrazu do lastnega razočaranja nad klavrnostjo domačih razmer ter nad brezobzirnimi političnimi spopadi v Sloveniji s konca 19. stoletja (Ivanova 2005).

Vsaka izmed pesmi v ciklu se začne z verzi bolgarskega pesnika Hrista Boteva. Ta velja za eno izmed najbolj karizmatičnih osebnosti bolgarskega preporoda in poosebljenje narodnega duha, saj je s svojim kratkim le osemindvajset let trajajočim življenjem, ki je bilo v celoti vpeto v kontekst turške, predstavljaj Bolgarom vzvišen in navdihujoč zgled. Njegove pesnitve so navdihnile pesnike, kot so že omenjeni Simon Gregorčič in Josip Krilan, Aškerc pa se mu je v Rapsodiji poklonil tako, da je vsako izmed pesmi v ciklu začel s citatom enega od njegovih verzov v originalu. Za epigraf celotnega cikla pa si je izbral kitico iz balade Hadži Dimiter: »Ta, ki je v boju pal za svobodo, // ta ne umre. Za njim pa žaluje // nebes in zemlja z živo prirodo, // pevec pa v svoje pesmi ga kuje!« (Dimitrov 2016).

Zanimanje za Bolgarijo in vživljanje v bolgarsko miselnost pa je prisotno tudi v pesmih Jek z Balkana, kjer se je Aškerc postavil v bran Bolgarom v bolgarsko-srbski vojni in Šumi Marica. Rapsodije pa so bile prevedene v bolgarskem časopisu Misel. Slovansko dobrodelno društvo v Plovdivu je Aškerca leta 1905 razglasilo za „tolmača bolgarskih narodnih čustev“, istoimensko društvo pa ga je v Sofiji imenovalo za častnega člana. Tudi sicer precejšen del Aškerčevega cikla predstavljajo prevodi njegovih pesmi v bolgarščino.

Na poročila o protiotomanskih vstajah bolgarskega prebivalstva so se s simpatijami odzvali slovenski pesniki in pisatelji. V čas pokristjanjevanja Bolgarov je s povestjo o bolgarskem knezu Borisu segla Josipina Urbančič – Turnograjska leta 1852, to je bil tudi prvi prevod slovenskega literarnega dela v bolgarščino. Radoslav Razlag je v zbirko slovenskih pesmi, ki jo je izdal leta 1863, k drugim slovanskim narodom priključil še dve bolgarski pesmi.

1870 je bila napisana Hajdukova oporoka Simona Gregorčiča, kjer je v ospredju boj za svobodo »krasne (bolgarske) dežele« in »čvrstega« a zasužnjenega bolgarskega naroda in klic mladega, umirajočega hajduškega poveljnika. Tematika bolgarskega boja proti Turkom je bil prisotna tudi v romantičnem pesniškem ciklu Hajdukova nevesta, ki ga je Gregorčič pripravljal v sedemdesetih letih, vendar ga ni dokončal. Leta 1876 pa je Josip Stritar objavil pesem o turškem nasilju nad bolgarskim prebivalstvom in stari bolgarki, ki so ji turki pobili družino (Vodopivec 2016: 18).

Hajdukovo oporoko je Anton Aškerc v času makedonske vstaje prepesnil in jo leta 1903 objavil v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Macedonski vstaš.

Zanimanje za Bolgarijo je sicer v manjši meri v slovenski literaturi prisotno že pred tem. Bolgarska tema je prisotna v Sonetnem vencu velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna iz leta 1834.

Simon Gregorčič: Hajdukova oporoka

Simon Gregorčič je v svoji pesmi pogosto vključeval like tujcev. Najpogosteje je upodabljal Žide, takoj za njimi pa se po pogostosti v njegovih delih pojavljajo Bolgari. Bolgari v njegovih pesnitvah nastopajo predvsem kot hajduki v boju proti Turkom. V večini svojih del tako snov črpa iz zgodovinskih bojev proti Turkom, proti katerim se je v petdesetih letih 19. stoletja upiralo prebivalstvo celotnega Balkana. To je vplivalo tudi na pesnika, saj so bile slovenske simpatije na strani ljudstva, ki je vstajalo zoper Turke. Tako je pogosto črpal snov iz političnega položaja, pri čemer so mu bili bolgarski boji še v posebej v navdih, kajti Bolgari so najdlje trpeli pod turško okupacijo in ostali edini narod na Balkanu, ki se ni mogel otresti njihovega jarma. Tako so Bolgari v njegovih pesnitvah prikazani izjemno pozitivno, njihov boj proti Turkom pa je glavna snov in motiv pesnitve Hajdukova oporoka (Ferko 2011).

Hajdukova oporoka je pripovedna pesem Simona Gregorčiča napisana v ambrozijanski kitici. Nastala je leta 1870 in je bila takrat izjemno politično aktualna. Pesem pripoveduje o junaškem govoru hajduka, ki s svojimi besedami bodri svoje rojake. Pesem je postavljena na bojišče, na katerem poteka upor Bolgarov proti turški nadvladi. Spremljamo hajduke v trenutku spoznanja, da so premagani.

Večina pesmi je tako čudovit epski nagovor hajduka svojim soborcem. Slovenski literarni zgodovina France Koblar, ki je preučeval življenje in delo Simona Gregorčiča, je postavil tezo, da pesem Hajdukova oporoka kaže zadnjo stopnjo v razvoju epskega izraza, ko je zunanji dogodek večinoma le okvir za čustvovanje in izpovedovanje. Tako je večina Hajdukovega govora pravzaprav njegov razmislek, o tem kakšna bo njegova oporoka po končanih neuspešnih bojih. Zdaj, ko je njegovo državo zmagovito zavzel Turek, je ostal brez imetja in domovine ter mu razen bojnega orožja ne preostane ničesar, kar bi lahko podaril svojim rodovom. Vse, kar Hajduk ima, je lepota okupirane domovine:

Poglejte, bratje, to zemljó, / ravnine glejte pod sebo, / po njih lepo polje rodi, / blišče se mesta in vasi. // Da, krasna je dežela ta / in narod čvrst je tod doma; / pa oh, te zemlje gospodar / zatiran, suženj je – Bolgar! // Za Turka to polje rodi, / za Turka se tržan poti, / Turčin uživa sad in cvet / in polja sad in cvet – deklet! // Moj dom je lep, moj rod krepak, / za robstvo ni rojèn junak, / pač lepših, slavnejših usod / je vreden rod, ki biva tod (Gregorčič 1888).

Hajdukova oporoka je zato slavospev zvestobi in žrtvovanju za vero in domovino. Ljubezen do domovine je tudi tisto, kar zapušča svoji junaški vojski:

Bolgarsko v last vam izročim, / nje svobodi vas posvetim! (Gregorčič 1888)

Pesem tako ni samo ganljiv zgled iz bojev za svobodo, ampak je predvsem stik z narodom s podobno usodo. Z njim Gregorčič poskuša vzpostavi zgled slovenskemu narodu. Hkrati pa je ob branju moč zaznati izjemno slovansko emancipacijo.

Z rusko-turško vojno 1877-1878 se je po prepričanju slovenskih intelektualcev začelo obdobje osvobojenih slovanskih narodov. Po sklenitvni miru v San Stefanu je največ pozornosti sicer dobilo bosensko vprašanje, z navdušenjem pa so pisali o neodvisnoti Srbije in Črne gore ter nastankom neodvisne Kneževine Bolgarije.

Razočaranje jih je doletelo le štiri mesece po tem, ko je na berlinskem kongresu julija 1878 z ruskim pristankom novoustanovljena Kneževina Bolgarija razpadla na bolgarsko kneževino in avtonomno otomansko provinco Vzhodno Rumelijo. Bolgarija je bila iz 176 000 km² skrčena na 96 000 km².

Sicer pa so bili prepričani v to, da bo do združitve slej ko prej prišlo. Bolgari so se po njihovo delili v dva tabora: tiste, ki spoštujejo berlinsko pogodbo in tiste, ki naj bi se zavzemali za združitev vseh bolgarov (Vodopivec 2016: 16-18).

Aleksander Battenberški, prvi princ bolgarske kneževine, nečak ruskega carja, je prišel na oblast aprila 1879. Sodeč po poročanju slovenskih časopisov tistega časa, so bili Slovenci močno razočarani ob novici, da je Aleksander leta 1881 v Sofiji razpustil vlado, ukinil ustavo in zahteval, da »sedem let vlada, ne da bi bil komu odgovoren.«

Poročali so, da je Aleksander v resnici nemec, ki ga podpira Bismarck in ga označili za diktatorja.

O tem je pisal tudi pesnik Josip Pagliaruzzi Krilanov v pesmi z naslovom Bolgarski rod. V pesmi se je spraševal ali se bo trpljenje bolgarov, ki so bili pet stoletij podjarmeni Turkom, nato pa so jih razdelilli na dva kosa in jim dali Nemca za vladarja sploh kdaj končalo (Vodopivec 2016: 19).

Josip Pagliaruzzi Krilanov: Smrt carja Samuela

Josip Pagliaruzzi Krilanov je bil slovenski pesnik, ki je v drugi polovici 19. stoletja po Prešernovem, Jenkovem in predvsem Gregoričevem zgledu pisal domoljubno pa tudi politično poezijo. Takrat aktualni dogodki na Balkanu med letoma 1877 in 1781 so bili večkrat snov njegovih pesmi, v kateri se je jasno slišal klic k slovanski svobodi. Slavi Rusijo, rešiteljico slovanstva, hkrati pa se tudi obrne proti sovražnikom Slovanov. Najostreje se zoperstavi Angliji, ki je bila nekdanja braniteljica svobode, sedaj pa je nesrečen narod in narodov poguba. Gre za izjemno neposredno politično liriko, višek vse tožbe in trpljenja pa mu je usoda Bolgarije: »o Bog, zakaj zavrgel si Bolgarijo?« in še toži v elegiji Rod bolgarski: »Tako ukrenil modri svet, / dal tebi Nemca poglavarja, / Turčina dal ti gospodarja« (LZ 1881). Iz te politične lirike in mrkega občutja sveta je nastala večina njegove literature, predvsem lirike. Skoraj vsa dela imajo vojno ozadje, največ snovi za epiko pa je vzel iz bolgarske zgodovine. Med njimi so najbolj poznane pesnitve Smrt carja Samuela, Smrt Indža Vojvode, Rod bolgarski, Samodive – Samovile …

Epska pesnitev Smrt carja Samuela snov črpa iz resničnega zgodovinskega ozadja. Govori o carju Samuelu, sinu Šišmana I., ki je bil car zahodne bolgarske države med letoma 976 in 1014. Svoje carstvo je razširil daleč okoli. Hude boje pa je imel s bizantinskim cesarjem Bazilijem II. Na začetku bojev so bili močnejši Bolgari, potem pa se je tehtnica začela prevešati na nasprotnikovo stran. Pesnitev je postavljena v leto 1014, ko so Grki napadli Bolgare ob gori Belasici. Grška vojska je obšla goro Belasico ter prijela Bolgare za hrbtom in jih potolkla. To je bila odločilna bitka za zmago Grkov. Bolgari so bili dokončno poraženi, kar 15.000 jih je bilo ujetih. Car Samuel je umrl še isto leto. Pesem pripoveduje o carju Samuelu, ki opazuje svoje ujete rojake ter objokuje njihovo in svojo usodo. Gleda 15 tisoč vojakov, ki jih vodijo v ujetništvo. Ko pa jih pogleda pobližje, vidi, da so vsi oslepljeni na eno oko. Tragika se stopnjuje, ko Samuel kot ob smrti zgrožen onemi ob spoznanju krutosti svojega nasprotnika (LZ 1883).

Pesnitev Smrt carja Samuela je tako še en primer vživljanja slovenskega pesnika v bolgarsko zgodovino in kulturo. Krilanov za snov vzame resnično bitko in sočustvuje z usodo bolgarske vojske in njihovega voditelja. Skozi pesem je moč razbrati naklonjenost do Bolgarov.

Septembra 1885 so se v Philippolisu (današnjem Plovdivu), takratni prestolnici Vzhodne Rumelije, začeli upori, ki so zahtevali združitev »Severne in Južne Bolgarije« v eno državo. Princ Aleksander je zahtevo podprl in Bolgarija je bila združena ter s tem zaobšla določila berlinskega kongresa, kar pa je pripeljalo do nove vojne, tokrat bolgarsko-srbske. Novico o združitvi so slovenci sprejeli z navdušenjem:

»Nepopisno veselje v srci vsakega Slovana, kateri je v svojem narodnem ponosu prepričan, da se bode krasni balkanski polotok, na katerem so cela stoletja zavirali razvoj fatalistični Turki, preosnoval, prenovil in v srečno življenje prebudil na podstavi slovanske moči, slovanske marljivosti, slovanske ustrajnosti in slovanske omike« (Vodopivec 2016: 20).

Malo manj navdušenja pa je požela bolgarsko-srbska vojna, ki ni bila v skladu s slovansko idejo Slovencev tistega časa. S pesmijo Jek iz Balkana je podporo Bolgarom izkazal tudi Aškerc.

Rusija princu Aleksandru ni oprostila združitve Bolgarije brez njenega dovoljenja. Leto po zmagi v srbsko – bolgarskih je bil Aleksander odstavljen in na njegovo mesto je prišel Ferdinand Sakskoburggotski, nemški princ, za katerega je Rusija verjela, da bo bolj ubogljiv.

Rusija je svojo zmoto uvidela, ko je Ferdinand 5. oktobra 1908 razglasil bolgarsko samostojnost in neodvisnost ter se oklical za carja.

Bolgarija in Slovenija sta del južnoslovanskega prostora in zgodovinsko emancipirana dela dveh velikih razpadlih držav – Otomanskega imperija in Habsburške monarhije.

Obdobje narodnega prebujenja in s tem prebujanje občutka narodne zavesti ter pripadnosti se je pri Slovencih začelo kot odgovor na vse večje germanizacijske pritiske znotraj Habsburške monarhije. Bolgari so podobne pritiske doživljali pod Otomanskim imperijem, prav tako pa so bili Slovenci v preteklosti tudi sami žrtve turške nevarnosti. Slovence in Bolgare taki druži podobna usoda.

Slovenci so kot majhen narod pri izoblikovanju lastne nacionalne identitete oporo in samozovast črpali tudi iz dosežkov in dogajanj pri drugih slovanskih narodih. Slovanstvo je bilo tisto, ki je Slovence delalo drugačne od nemškega in italijanskega. Tudi v avstrijskih in nemških publikacijah 19. stoletja so slovenci večinoma prikazani kot del slovanstva ali jugoslovanstva.

Slovansko pripadnost in simpatije do Bolgarov je tako mogoče močno čutiti skozi obravnavana dela, prisotna pa je tudi kasneje, Slovenci so vse do prve svetovne vojne v idejo o združenih jugoslovanskih narodih vključevali tudi Bolgare.

Bibliografija

Aškerc 1902: Aškerc, Anton. Rapsodije bolgarske goslarja: Slike iz zgodovine bolgarske vstaje. Ljubljanski zvon 22/1.  <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-X98B0APQ>

Dimitrov 2016: Dimitrov, Ljudmil. Bolgarsko-slovenski literarni stiki v preteklosti in danes. Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi. Ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, s. 105-118.

Glenny 2012: Glenny, Misha. The Balkans: Nationalism, War & the Great Powers, 1804-2012. London: Granta Publications, 2012.

Gregorčič 1888: Gregorčič, Simon. Poezije. Ljubljana: Narodna tiskarna.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-JNA4J1JF>

Ivanova 2005: Ivanova, Najda. Rapsodije bolgarske goslarja po bolgarsko. Slavistična revija 53/3, 2005, s. 461-475.

Ivanova 2011: Ivanova, Najda. Jezikoslovni pristopi v imagoloških razpravah: Bolgarska tema v Aškerčevi poeziji. Mednarodni simpozij obdobja. Ur. Simona Kranjc. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 30), 2011, s. 193-198.

Karabelova 1999: Karabelova Panova, Magda. Slovensko-bolgarski kulturni stiki v prvih desetletjih našega stoletja. Slavistična revija 47/1, 1999, s. 127-130. <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AEH7B6KE>

Koblar 1962: Koblar, France. Simon Gregorčič: njegov čas, življenje in delo. Ljubljana: Slovenska matica, 1962.

Kos 2001: Kos, Janko. Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.

Krilan 1881: Pagliaruzzi Krilan, Josip. Rod bolgarski. Ljubljanski zvon 1/7, 1881, s. 416. <http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RXYM0JA4/93b1b652-0f7e-4ed2-8679-3400ed2d07ac/PDF>

Krilan 1883: Pagliaruzzi Krilan, Josip. Smrt carja Samuela. Ljubljanski zvon 3/1, 1883, s. 35-36. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-H9UE9N3G/d0bdd23f-2311-491e-aca4-9e59081e862a/PDF

Loriana Ferko. Podoba tujcev in tujine v poeziji Franceta Prešerna, Antona Aškerca, Simona Gregorčiča in Ivana Cankarja [ Diplomsko delo]. Nova Gorica, 2011. <https://core.ac.uk/download/pdf/143469934.pdf>

Preshlenova 2016: Preshlenova, Roumiana: Bolgari in Slovenci – primerjava v dobi nacionalizmov. Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi. Ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, s. 39-61.

Rode 1983: Rode, Matej. O nastanku Aškerčevih Rapsodij bolgarskega goslarja. Jezik in slovstvo 28/7-8, 1983, s. 293-296. <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TIZKBSXC>

Smole 2002: Smole, Tone. Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti: imagološko berilo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 2002.

Vodopivec 2016: Vodopivec, Peter. Bolgari in Bolgarija v slovenskih očeh (1850–1914). Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi. Ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, 9-38.

Zajc 2016: Zajc, Marko: Slovensko slovanstvo v 19. stoletju v kontekstu primerjav z Bolgari. Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi. Ur. Žarko Lazarević in Aleš Gabrič. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, s. 63-72.